Ko se je Cerar se pojavil s tistim listkom..se je ves internet razvnel. Vsi so kar tekmovali v izvirnosti. Mislim pa, da je vse ta zapis tudi nekam dregnil. Nekje jih je zbodel in zato tudi take hude reakcije (saj je bil res neposrečen zapis, a spet ne toliko). Vedno pa, če nas že kaj zmoti, je dobro pomisliti zakaj.Ne samo brž priti v obrambo.
Nasploh se mi zdi,da se je cela Slovenija oglasila, ker povprečni človek deluje ravno po tem načelu. Noče rešitev. Noče kaj spremeniti v svojem življenju, da bi bilo potem bolje in jamranje ne bi bilo več potrebno (kdaj se res ne da, kdaj pa je rešitev možna). Ne, raje jamra. Toži, kako je bogi bogi bogi. To se mi je zgodilo pri enem od skupin v kateri sem se nahajala. Vsi so JAMRALI nad službo. Je bila služba težka? Brez dvoma. A ta konstantna negativnost je pričela biti naporna. In na koncu nisem več vedela,ali je problem res v službi, ali v tem, da je jamranje očitno nek šport v katerem so vsi izurjeni.
Kdaj je treba pojamrati. Držati v sebi vso slabo voljo je preveč težko. In lahko na koncu privede do bolezni. Prav tako pa je pomembno tudi znati nehati. Neka ženska je imela naporno službo. Mož ji je prinesel kozarec vina ko je prišla domov, ji zmasiral noge in pustil da je pol ure se pridušala čez službo. Potem pa je hotel da o tem neha. Ker ne bo za nobenega dobro. In je res- skrivnost je, da znaš nehati. Sicer se počutiš kot žrtev, če se počutiš tako, pa nimaš občutka da lahko karkoli spremeniš.
V Sloveniji je prisotno res veliko jamranja. In ja, to je najlažje. Nič ni treba narediti. Spremembe pa so težke. Zahtevajo, da se premakneš s kavča.
Potem pa so tu še stvari o katerih bi MORALI jamrati. Pa smo raje tiho. Držimo v sebi. Potem pa smo tako presenečeni ko kdo naredi samomor, ubije družino ali se zapije. O tem pa naslednjič