Spomnim se, ko sem bila v Ameriki. Nekako sem se navadila na vso različnost okoli sebe, Različnost ras, jezikov, obleke. Vsega. Tudi različno spolno usmerjenost. A spomnim se pogovora v kuhinji z očetom družine. Rekla sem, da razumem, da se lahko istospolni poročijo. Ampak to, da imajo otroke? Mar ni to za otroke slabo? Če sedaj pomislim, sem bila na isti točki kot vsi tisti sodržavljani, ki se z včerajšnjo odločitvijo ustavnega sodišča ne strinjajo.
Toby me je pomiril in mi predstavil vsa dejstva. Povedal mi je, da tovrstne posvojitve potekajo že skoraj dvajset let in da ni to nič posebnega. Povedal mi je statistične podatke. Malo sem bila še zmedena, a sem si pustila prostor za vsa čustva. Po tihem pa sem bila še vedno prepričana, da to ni vredu.
Potem sem te mavrične družine tudi spoznala. Skupaj bi se igrali na igrišču. Sergio je bil čisto simpatičen fantek, prav tako njegova mama. Svet se ni ustavil. Velik preskok je bil potreben v moji glavi- a sem ga naredila.
Ko sem bila pred leti pri prijateljici psihoterapevtki, sem jo vprašala, koliko dobrih družin je v njeni vasi. Vas je bila zelo idilična. Čudovite hiške, lepa cerkvica, bližina narave in mesta. Zanimalo me je, kako ona gleda na vse te družine v vasi. Kot strokovnjak. Njen odgovor me je presenetil-rekla je 3. Tri funkcionalne, zdrave, srečne družine. Ni vse tako lepo kot izgleda od zunaj.
Najbolj nenavadna družina kar sem jo poznala, je bila v mojem sorodstvu. Po smrti sestre je brat prevzel njene štiri otroke in jih vzgajal skupaj z mamo. Nenavadno? Vsekakor. Ampak takšne so pač družine. Vseh barv in oblik.
Verjamem, da je mnogo ljudi strah, prav tako ne pričakujem, da se bodo vsi strinjali z menoj. Imate pravico do svojih čustev. Predvsem pa skrbite za svoje družine. Vsi imamo še prostora za izboljšave. Hvaležna sem, da imam lahko svojo družino. To, če jo ima lahko še kdo drug, me niti približno ne ogroža.
